Da je nogomet izjemno velik posel, je jasno vsem, a kako zelo vrtoglave prihodke dosegajo največji evropski klubi, razkriva analiza Deloitte Sports Business Group.
V sezoni 2017/18 (za minulo sezono bodo podatki znani prihodnje leto) se je tako na vrh lige prvakov kot lestvice največjih zaslužkarjev zavihtel kraljevi klub Real Madrid. Čeprav so galaktiki ligo prvakov takrat osvojili že tretjič zapored, so šele s tretjim naslovom s prestola denarnih zmagovalcev strmoglavili angleškega konkurenta. (Letos so v finalu lige prvakov slavili nogometaši iz Liverpoola, a podatki o ocenjenih prihodkih za minulo sezono bodo na voljo šele prihodnje leto.) V analizi so zbrani in ocenjeni podatki o prihodkih klubov od vstopnic, televizijskih pravic in komercialnega dela, ki vključuje sponzorske pogodbe in prodajo vseh vrst blaga, vezanega na celostno podobo kluba. Analiza torej ocenjuje sprotno ustvarjanje prihodkov nogometnih klubov po svetu, ne vključuje pa drugih prihodkov, kot so prihodki od prodaje nogometašev drugim klubom.
Daleč pred zasledovalci
Če je leto prej veljalo, da je bila med prihodki prvim in drugim na lestvici največjih zaslužkarjev zelo majhna razlika, pa je lani Real Madrid tekmecem ušel. Ne le da je prestopil prej za vse klube nedosegljivo mejo 700 milijonov prihodkov v enem letu, pač pa je presegel celo 750 milijonov evrov prihodkov in drugouvrščenega na lestvici, večnega rivala iz Barcelone, prehitel kar za 60 milijonov evrov.
Zgodovina šteje
Že podatek, da je do lani na vrhu zaslužkarjev kraljeval Manchester United, ki potem, ko se je leta 2013 izza krmila umaknil in upokojil legendarni Alex Ferguson, ni našel zmagovalne formule za večje uspehe na zelenici, kaže, da sprotni športni uspehi še zdaleč niso edini dejavnik, ki odloča o višini prihodkov. Manchester United je legendarna institucija, ne le v angleškem nogometu, pač pa na svetovni sceni, klub, ki daleč največ od vseh zasluži s prodajo navijaških rekvizitov, spominkov in drugega materiala, ki izraža pripadnost klubu. Zgodovinsko najtrofejnejši angleški klub po prihodkih še vedno močno prekaša druge udeležence, ki tako v domači ligi kot na evropskih zelenicah v zadnjih sezonah dosegajo vidnejše uspehe kot rdeči vragi z Old Trafforda. Njegova slava in priljubljenost kljub suši pri športnih rezultatih ne usihata. In čeprav je po dveh letih na vrhu zaslužkarske lestvice zdrsnil na tretje mesto in na športnem področju še vedno išče pot do nekdanjih vrhunskih uspehov, to ne pomeni, da je v sezoni 2017/18 zaslužil manj kot sezono prej. Zaostal je predvsem zato, ker je bila pri njem rast prihodkov precej nižja kot pri drugih klubih. V blagajno Manchester Uniteda je prišlo za dva odstotka več sredstev, medtem ko je na primer Real Madridu uspelo doseči več kot 11-odstotno rast.
Klubom na vrhu lestvice največji delež prihodkov prinašajo komercialne dejavnosti sponzorskih pogodb in prodaja raznovrstnega gradiva s klubsko podobo, tisti tik pod vrhom pa največ zaslužijo od pravic za tv-prenose. Če pogledamo celotno lestvico top 20, ti predstavljajo 43 odstotkov prihodkov, komercialni del nanese 40 odstotkov, prihodki od prodaje vstopnic in dodatnih ugodnosti na stadionih pa 17 odstotkov.
Splača se biti iz prave države
A ne le Manchester United, celotna angleška liga zagotavlja svojim članom izjemno velike prihodke. Najbolj znanemu nogometnemu derbiju med dvema španskima ekipa navkljub (el clasico med Real Madridom in Barcelono) ostaja angleški nogomet svojevrsten pojem v svetu, magnet za strastne ljubitelje in zneski, ki jih dobijo angleški klubi od prodaje pravic za tv-prenose, prekašajo tiste v drugih evropskih ligah. V omenjeni sezoni tako najdemo kar šest angleških klubov, ki jim je v blagajno iz tega naslova kapnilo več kot dvesto milijonov evrov. Iz vseh drugih evropskih lig se lahko le še trije pohvalijo s takšnim dosežkom – španska Real Madrid in Barcelona ter italijanski Juventus, ki je ta prag presegel za mišjo dlako.
Športna uspešnost torej sama po sebi še ne prinese res najvišjih prihodkov; klubom je pot do njih precej lažja, če so člani najbolj izpostavljenih nogometnih lig, tudi zaradi visokih prihodkov od televizijskih pravic za prenašanje tekem. Na Deloittovi lestvici dvajsetih klubov z največjimi prihodki v sezoni 2017/18 tako ne najdemo niti enega, ki ne bi bil član ene od petih velikih evropskih nogometnih zvez. Na lestvici so trije španski, kar devet angleških, trije nemški, en francoski in štirje italijanski klubi.
Celo če lestvico razširimo in pogledamo ne le dvajset, pač pa trideset najuspešnejših, se na njej pojavijo zgolj trije klubi, ki niso iz omenjenih top pet lig. To so ruski Zenit Sankt Peterburg, turški Bešiktaš in portugalska Benfica (edini portugalski klub, ki se je kdaj pojavil na tej lestvici, čeprav jo Deloitte sestavlja že od leta 1997).
Dresi in čepice prinašajo bogastvo
Najbolj slovite nogometne ekipe sicer dosegajo tudi največje zneske pri prihodkih od pravic za tv-prenose, a še več kot iz tega vira dobijo iz drugih komercialnih virov. Real Madrid kot prvi na lestvici je na primer od tv-pravic v omenjeni sezoni prejel več kot 251 milijonov evrov, od druge komercialne dejavnosti pa celo čez 356 milijonov evrov!
Skozi čas
Pogled na graf o skupnih prihodkih prvih dvajsetih klubov kaže, kako strma je rast tega trga; skupni prihodki so vsako leto opazno večji kot sezono prej. A tako kot se v zadnjih deset¬letjih vedno bolj kaže, da se moč in bogastvo koncentrirata v rokah zmagovalcev, je rast prihodkov izrazito visoka v zgornjem delu lestvice, nižje pa ni več tako opazna. Za uvrstitev med top 20 je na primer v zadnji analizirani sezoni zadoščal celo nižji znesek kot sezono poprej.
Kaj pa pri nas?
Najtrofejnejša kluba v slovenskem nogometu seveda nista niti blizu zneskom, potrebnim za uvrstitev na lestvico top 20 ali top 30 nogometnih klubov. Kljub temu pa za naše razmere tudi njune številke niso zanemarljive. Lani je imel NK Maribor 9,3 milijona evrov prihodkov (leto prej je bila bera zaradi igranja v ligi prvakov še precej boljša, saj je predvsem zaradi prihodkov iz UEFE dosegel 23,4 milijona evrov prihodkov).
Podoben proračun ima tudi Olimpija, čeprav bo letošnji po nekaterih ocenah menda opazno nižji – pod sedmimi milijoni evrov. Ravno v tem času pa bomo morda dobili odgovor na vprašanje, na koliko trg vrednoti ljubljanski klub. Milan Mandarić, ki je (posredno) lastnik Olimpije, namreč zanjo išče kupca. Po njegovih besedah želi iztržiti trinajst milijonov evrov, a vprašanje je, ali mu bo uspelo najti kupca in koliko bo ta zares pripravljen odšteti.
Prav gotovo pa bo zanimiv pogled na lestvico top 20 klubov prihodnje leto, ko se bo pokazalo, kako je na razmerja vplivalo dejstvo, da se je po petletni španski prevladi na vrhu lige prvakov letos tja zavihtel angleški klub.
VIR: Svet Kapitala, Klemen Košir, 06. september 2019
