Kdorkoli se odloči za odpiranje s. p., se zelo pogosto najprej sreča s tremi pojmi – popoldanski s. p., normirani s. p. in navadni s. p. A ti pravzaprav ne obstajajo v v pravni terminologiji, ampak le za poimenovanja, ki so se udomačila v praksi, ko se pogovarjamo o različnih oblikah vključenosti v socialna zavarovanja in obdavčitvi. V nadaljevanju vam bomo pojasnili, kaj so med njimi glavne razlike.
Želite sodelovati z nami ? Izrazite zanimanje in pridobite informacije ---> TUKAJ!
Odpiranje s. p. za popoldansko delo
Popoldanski s. p., ki se ga v pogovoru mnogokrat omenja tudi kot dopolnilni s. p., se po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) pravnoformalno v ničemer ne razlikuje od t. i. navadnega s. p. Njegov pravni status ter obveznosti in dolžnosti podjetnika, ki iz tega statusa izhajajo, so enake kot pri navadnem s. p.
Tudi pri popoldanskem s. p. podjetnik za obveznosti svojega statusa odgovarja z vsem svojim premoženjem, mora izdajati račune in voditi poslovne knjige, lahko tudi zaposluje sodelavcem v Poslovnem registru Slovenije pa razlika, ali gre za t. i. popoldanski ali navadni s. p. sploh ni vidna.
Edina razlika med t. i. navadnim in popoldanskim s. p. je v višini prispevkov. Ker je fizična oseba, ki odpira popoldanski s. p. za polni delovni čas (40 ur na teden) že socialno zavarovana na drugi osnovi pri drugem delodajalcu, lahko plačuje kot s. p. le pavšalne prispevke za tri zavarovanja – za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju dejavnosti, prispevek za zdravstveno zavarovanje in prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Letos ta skupaj znaša 64,87 evra.
Posameznik ima lahko popoldanski s. p. tudi v primeru, če npr. dela skrajšani delovni čas iz naslova starševskega varstva, saj je tudi v tem primeru vključen v socialna zavarovanja za polni delovni čas, le da mu del prispevkov namesto delodajalca plačuje država.
Razlika v plačevanju socialnih prispevkov
Posamezniki, ki se odločijo za odpiranje s. p. in si bodo sami plačevali polne prispevke za socialna zavarovanja, pa odpirajo t. i. navadni s. p. To pomeni, da bodo kot samostojni podjetniki samozaposleni za polni delovni čas in tako tudi zavarovani – plačevati bodo morali polne prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevek za starševsko varstvo in prispevek za zaposlovanje od osnove, od katere plačujejo prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Mogoče je tudi, da se posameznik samozaposli za polovični delovni čas, ker je za npr. 20 ur na teden zaposlen pri drugem delodajalcu. V tem primeru si mora iz naslova samozaposlitve plačevati drugo polovico vseh prispevkov za preostalih 20 ur do polnega delovnega časa, ne more pa npr. odpreti popoldanskega s. p.
Odpiranje s. p. z normiranimi stroški
Pogosto se pojavlja tudi izraz normirani s. p. Naj v začetku najprej poudarimo, da ne gre za posamezno vejo ali vrsto s. p. poleg ‘navadnega s. p.’, temveč le za razliko v ugotavljanju davčne osnove. V skladu z Zakonom o dohodnini t. i. normiranec ugotavlja davčno osnovo z upoštevanjem normiranih stroškov oziroma odhodkov. Razlike torej ni v statusni obliki s. p., temveč je pri odločitvi, kako bo zavezanec posloval in vodil knjige oziroma kako bodo njegovi prihodki obdavčeni. Gre torej za računovodsko vprašanje, ne za vprašanje o statusni obliki.
Ko se zavezanci odločijo za odpiranje s. p., se tako morajo odločiti tudi, kako bodo vodili svoje poslovne knjige oziroma za katero vrsto računovodstva se bodo odločili. Samostojni podjetniki imajo na voljo sistem enostavnega ali dvostavnega knjigovodstva, lahko pa se odločijo, da bodo poslovali na podlagi normiranih odhodkov.
Glavna prednost za poslovanje z normiranimi odhodki je, da samostojnim podjetnikom, ki se odločijo za tako poslovanje, ni potrebno voditi evidenc o odhodkih oziroma stroških, ki nastajajo pri poslovanju. Vodijo le evidenco prihodkov, register osnovnih sredstev ter evidentirajo zalogo, v kolikor imajo pri poslovanju opravka za nakupom ter prodajo trgovskega blaga in materiala. V primeru, da je normiranec zavezanec za DDV pa mora voditi tudi davčne evidence, ki so podlaga za pripravo DDV.
Zakonodaja normirancem torej ne predpisuje obveznega vodenja vseh poslovnih knjig, vendar morajo ti kljub temu voditi določene evidence.
Vir: 4.2.2016, data.si
