Živimo v času in svetu, ko so kemikalije povsem samoumevno postale del našega življenja. So vse povsod okrog nas in se jim, žal, v celoti ne moremo izogniti. Naša rešitev je zgolj, da se izobražujemo, spremljamo informacije o sestavinah v izdelkih, ki jih kupujemo in se zanašamo nase. Splet nam ponuja informacije, ki nas opozarjajo na najbolj nevarna, zdravju škodljiva sredstva, ki se nahajajo v prehrani, kozmetiki, zdravilih … na žalost pa jih vse več najdemo tudi v oblačilih, obutvi in povsod drugod. Ko rečemo povsod, je žal to čista resnica.
Kemikalij okrog nas je več deset tisoč, med njimi so najnevarnejše tiste, ki se še dolgo po tem, ko pridejo v telo, iz njega ne izločijo. Običajno se vežejo na maščobno tkivo in so naložene v našem telesu. So kot tempirana bomba, ki tiktaka in čaka na svoj trenutek. Kemikalije, ki motijo naš endokrini in živčni sistem, so lekcija, ki jo je smiselno preučiti. Kemična sredstva, ki jih človek dodaja v celoten spekter življenjskih potrebščin, se nehote vnašajo v telo ter s tem vplivajo na našo presnovo in bremenijo ali celo poškodujejo organizem. Ob daljši izpostavljenosti in ob dodatno stresnem življenju telo kmalu zboli. Ko se zaradi stresnih odzivov zmanjša odpornost našega telesa, se naložene kemikalije »prebudijo« in začnejo ogrožati naše zdravje. Najprej v obliki raznih neprijetnosti, kot so glavoboli, kožne reakcije, prehladi, nenehne utrujenosti, nespečnost … Pri daljši izpostavljenosti pa se lahko razvijejo resnejše in kronične bolezni, kot so diabetes, kardiovaskularne bolezni, avtizem, Parkinsonova bolezen, demenca in rak. Starost pri tem igra vse bolj stransko vlogo, saj so kemikalijam danes izpostavljeni tudi otroci, na katere to seveda vpliva še močneje.
Če želimo ugotoviti, katera kemična sredstva so za nas bolj nevarna od drugih, se lahko hitro zmedemo. Živa in neživa narava sta sestavljeni iz več tisoč kemikalij, ki nas vsakodnevno obkrožajo. Vsaka kemikalija je strupena, naj bo naravna ali sintetična. Najmočnejši strupi, ki jih poznamo, so namreč naravni. Na to je opozarjal že Paracelsus pred več kot 500 leti, ko je povedal, da so kemikalije strupi takoj, kadar je odmerek prevelik. Ključno vlogo, ali nas neka snov zastruplja ali ne, ima torej odmerek. O vplivu odmerka na zastrupljenost pa ne moremo z gotovostjo trditi za sintetične strupe. Pri tovrstnih zastrupitvah in omenjenih posledicah je ključno tudi trajanje izpostavljenosti določeni kemikaliji in občutljivost posameznega organizma.
Strupi, ki prežijo na nas vsakodnevno, so različni. Pesticidi – je skupno ime za kemične dodatke v kmetijstvu, ki se za pridelavo zelenjave in sadja na način, kot si ga je človek zamislil v svojem kratkovidnem umu, uporabljajo neposredno na zemlji, pridelkih, posredno pa si utirajo pot v potoke, reke, vodnjake in podtalnico … Do nas tako pridejo preko vode, sadja, zelenjave, procesirane hrane, pa tudi preko kozmetike in zdravil … Med njimi so nekateri insekticidi, za katere že desetletja vemo, da so izjemno strupeni, se pa žal še vedno znajdejo v določenih živilih na trgovskih policah.
Druga vrsta dodanih zelo strupenih sestavin so hormoni, antibiotiki in sorodna kemična sredstva, s katerimi se v množični pridelavi mleka in živinoreji pospešuje količino ter zavaruje morebiten izpad dohodka. Vsa ta sredstva preko mleka, mlečnih izdelkov ter preko mesa in mesnih izdelkov prihajajo na naše krožnike. Pri tem pa običajno skoraj pozabljamo na naravno prisoten rastni hormon v mleku, ki je odličen za teličke, za odrasle ljudi pa lahko zelo škodljiv.
Velika skupina dodatkov prehrani je iz procesirane hrane, polne aditivov, konzervansov, encimov in drugih dodatkov, ki se skrivajo pod kompliciranimi imeni ali pod kodiranimi oznakami E, prešla že na sveže surovine. Tako so citrusi, če ni izrecno napisano drugače, praviloma obdelani s konzervansi. Normalno je tudi, da so meso in mesni izdelkiobdelani z nitriti, nitrati in drugimi sredstvi, da obdržijo navidezno svežino. Procesirana hrana je začinjena znevarnimi ojačevalci okusa, sladili, barvili …
Morda je ob vseh strupih, ki jih prejemamo na krožnike v hrani, dobro pomisliti tudi na vse tiste, s katerimi se zastrupljamo poleg hrane. Že samo zastrupljanje vode je lahko dovolj, da ugotovimo, kako je človek sam sebi zaukazal uničenje.
Če smo se odrasli nehali ukvarjati z mislijo, da bi lahko živeli in jedli zdravo, bi se morali zamisliti nad tem, kaj počnemo za prihodnost otrok. Odmerki strupov, ki jih je znanost v službi industrije označila kot dovoljene, so v večinizapisane preveč ohlapno. Vse skupaj je seveda mnogo preveč za majhne ali odraščajoče otroke. Si drznemo obrniti glavo stran tudi pred to odgovornostjo?
Vir: Zdravi izzivi št. 27, 4. 10. 2016
