Investicija ni strošek, je pa finančno breme.

Investicija je lahko primerjalna prednost ali pa začetek konca. Najprej si moramo odgovoriti, zakaj investicijo potrebujemo in ali ni alternativnih poti za doseganje ciljev. S čim manj sredstvi je potrebno opraviti storitev, izdelati izdelek ali posredovati blago do plačilno sposobnega kupca. Od upoštevanja vseh znanih dejavnikov tveganja in dejanskih potreb po investiciji, je odvisno ali bo investicija izboljšala primerjalne prednosti podjetja, ali pa bo investicija finančno breme in ovira za rast.

Investiramo v opremo, zgradbe, terjatve, pa tudi v nakup podjetja. Vse te investicije imajo posledice na obratni kapital. Imamo dobiček, plačujemo davek na uspeh, denarja pa ni. Običajno vpliv investicije na obratni kapital zanemarimo, kar pomeni, da smo načrtovali premalo finančnih virov. To lahko delamo zavestno, da prikažemo bolj donosno investicijo, ali pa se ne zavedamo finančnih posledic investiranja.  

Investicija ni strošek, je pa finančno breme.

Več: Investicija v 2018 - Priprava že danes

Ko enkrat pade odločitev o dejanski potrebi po investiciji, je pomembno določiti obseg investiranja, vrednost investicije in denarne tokove povezane z investicijo. Investiramo običajno zato, da bomo ponujali nove produkte, dosegli nove kupce, povečali obseg poslovanja. Po vsaki strateški investiciji se spremeni poslovni model, poti nazaj pa ni. Nastopijo nova tveganja, predvsem operativna in finančna, ki jih pred investicijo ni bilo. Upanje ni strategija, investicija sama po sebi ne rešuje problemov, zagotovo pa odpira nove dejavnike tveganja.

Le tveganju prilagojeni denarni tokovi so primerna podatkovna podlaga za oceno optimalne sestave virov financiranja. Od namena investicije je običajno jasno, kaj bo vir za vračilo kreditov. Nekatere investicije zagotavljajo samo obstoj podjetja (ekologija, IT, vozni park, …), druge pomenijo organsko rast, nekatere pa nove produkte z novimi kupci.

Investicija v nakup podjetja se ne zaključi s plačilom kupnine, takrat je šele začetek investiranja. 

Izbira pogodbenega partnerja, ki bo financiral (kreditiral) investicijo je izredno zahtevna in vključuje niz novih dejavnikov tveganja financiranja. Investicija je lahko predmet pranja denarja, lahko pa je financer tisti, ki preko investitorja pere denar. Zakonodaja gre v smeri odkrivanja pranja denarja in določa, kdo vse mora, o naših odločitvah, poročati Uradu za pranje denarja.


Ko je investicija povezana s skupnimi podvigi več investitorjev, ki s tem koristijo sinergijske učinke, je potrebno paziti na boniteto in plačilno sposobnost posameznega investitorja v skupnem vlaganju. Škoda, ki lahko nastane zaradi samo enega plačilno nesposobnega partnerja, lahko presega koristi iz sinergije. Porušijo se načrtovani denarni tokovi investicije za vse pogodbene partnerje. Od soinvestitorja s slabšo finančno boniteto je tudi nemogoče izterjati škodo, saj je škoda nastala ravno zaradi njegove plačilne nesposobnosti.


Med partnerji običajno ni dogovarjanja o njihovem odnosu do prevzemanja tveganj, skritih pričakovanjih, finančnem stanju posameznika, kar pa ima izredne finančne posledice. Nekdo mora realno oceniti dejavnike tveganja in opraviti oceno kreditne sposobnosti posameznega investitorja v skupnem podvigu, sicer bodo kaj kmalu ugotovili, kako zgleda paša na tuji detelji.

Obvladovanje več različnih investicij hkrati zahteva usklajevanje denarnih tokov posamezne investicije in interdisciplinarno sodelovanje različnih interesov. 

VIR: dr. Jožko Peterlin

 

 


Natisni   E-naslov